DRAGE UPOKOJENKE, DRAGI UPOKOJENCI, SPOŠTOVANI GOSTJE, DOBRODOŠLI NA PRAZNOVANJU 20. OBLETNICE DNEVA PZDU DBK in 70. OBLETNICE USTANOVITVE DU ŠENTJERNEJ, KI JU DANES PRAZNUJEMO SKUPAJ.
Med nami prisrčno pozdravljam visokega gosta, predsednika Državnega sveta g. Marka Lotriča, podpredsednika ZDUS g. Željka Kljajića, direktorja Delfin Hotela g. Miloša Milivojevića, župana Občine Šentjernej g. Simončiča, svetnika DS g. Bojana Kekca in ostale goste.
Praznovanja so čas in prostor, ko se predstavi svoje delo, zahvali najzaslužnejšim in nakaže na probleme in predloge kot jih vidimo upokojenci. Naša Pokrajinska zveza ima okoli 13.000 članov iz 37. društev in je vez ter koordinator med njimi in krovno organizacijo Zvezo društev upokojencev Slovenije.
Društva so stičišče in spekter različnih aktivnosti. Že tradicionalni so postali naši kulturni dogodki: od srečanja literatov, likovnih kolonij, pevskih zborov, rokodelskih razstav in večerov ljudskih pesmi in plesa.
Če s kulturo bogatimo svojo dušo in srce, si s športom krepimo telesne moči in bistrimo duha. Na letošnjih pokrajinskih športnih igrah se je pomerilo čez 1200 članov. Veselimo pa se že državnih v jeseni, na katerih je naša pokrajinska zveza že tretje leto zapored osvojila prvo mesto, zato iskrene čestitke vsem tekmovalcem.
Ne smemo pa prezreti neprecenljive vloge humanitarnosti pri skrbi najbolj pomoči potrebnim sokrajanom, ko jim prostovoljci s tisoči brezplačnih ur predanega dela lepšate in lajšate bivanje. Zato vam izrekam globok poklon in zahvalo.
Velik poudarek dajemo izobraževanju digitalnih veščin, računalništva, varnosti v cestnem prometu in raznim zdravstvenim temam.
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem vodstvom društev, ki se lahko s ponosom vsak trenutek zavedate svojih vlog in poslanstva, ki krepijo in osmišljajo vas kot posameznike, vašo skupnost, kar šteje, pušča pečat in neprecenljive sledi. In prav vi, dragi upokojenci, ste s svojimi prireditvami in nastopi ne le ambasadorji svojega kraja, pač pa svetal zgled ljubezni do slovenske besede, slovenske pesmi in glasbe, ljudskih običajev, ki jih ohranjate in prenašate na mlajše.
Dragi upokojenci, za nami je več preteklosti kot prihodnosti in vse krajši je čas od tistega, ki smo ga preživeli. Pa vendar nismo še stari – samo nekaj več let imamo in mnogo modrosti. Lastne napake so nas veliko naučile in z mentorstvom novi generaciji bi lahko preprečili, da bi se ta ponovno učila iz svojih. S sodelovanjem in skupno močjo bi ustvarili mnogo več in prej.
Upokojenci smo iz leta v leto bolj spregledani. Morda tudi zato, ker je s petimi milijardami EUR naših pokojnin tako priročno blažiti proračunske težave. Ampak, če si spregledan, se je potrebno vedno oglasiti – glasno, a kulturno. In še in še poudarjati, da pokojnina ni socialna ali dodeljena, pač pa zaslužena pravica – odvisna od časa dela in vplačil vsakega posameznika. Nihče nam ničesar ne podarja, nikomur nismo nič dolžni. Želimo le svoje, desetletja vplačevane prispevke skozi pokojnine pošteno vrnjene. Kolikokrat in komu naj še to ponovimo, da bomo slišani in uslišani?
Pokojninska zakonodaja temelji na medgeneracijski solidarnosti, kar pomeni, da smo mi nekoč plačevali za takratne upokojence, kot danes za nas zdajšnji zaposleni in kot bodo za njih vplačevali njihovi zanamci. Solidarnost ni samo to, da ima nekdo s polno delovno dobo enako pokojnino kot drugi za polovično; ali pa, da se jemlje najvišjim in dodaja najnižjim pokojninam.
Upokojencem je potrebno popraviti storjene krivice, ki so poznane in izračunane – samo volje ni, da bi jih odpravili. Samo negativna revalorizacija pred leti nam je za tretjino za stalno znižala pokojnine. Dodatno jo znižujejo prenizke plače. To je odgovor, zakaj polovica upokojencev živi pod pragom revščine. Pokojninsko blagajno je potrebno očisti vseh izplačil, ki ne izhajajo niti iz dela niti iz plačila. V mislih imam: borčevske pokojnine, veteranske, predčasne, pa za izredne zasluge in dosežke, in še bi lahko naštevala. Nihče ne oporeka tem pravicam, samo plačane naj bodo iz drugih virov. Tudi razni »fiksni dodatki«, ki so jih izumile zadnje vlade za krpanje najnižjih pokojnin, ne sodijo sem, ker so to socialni transferi in nimajo pokritja niti v zakonodaji. Z njimi samo najrevnejša populacija, kar upokojenci smo, skrbi za še revnejše.
Sistemsko se spodbuja nepravičnost, saj je delo vse manj cenjeno Zaradi takih anomalij, mladi vse bolj dvomijo v zdajšnjo pokojninsko ureditev. Zato upokojenci toliko poudarjamo, da mora biti pokojnina odraz dela. Najnižja za poln delovni čas mora zadostovati za človeka dostojno življenje. In da ne bomo več dan za dnem pred ekrani poslušali, koliko da nam država daje. Ker nas to žali in se počutimo odveč.
Smo generacija, ki smo delali še po 6 dni v tednu. S solidarnostnimi sobotami gradili zdravstvene domove, bolnice, ceste, stanovanja in še in še. Res je bil standard nekoliko nižji, pa vendar smo si zgradili hiše in si vsi lahko privoščili dopust. Plače res niso odražale dejanskega prispevka posameznika, ampak ni bilo toliko razslojevanja in pohlepa kot je danes. Spominjam se začetnih dogovorjenih plačnih razmerij v razponu 1 proti 3,5 za najvišje, pa vse do 1:9, ko sem se pred 18 leti upokojila. Danes nekateri prejemki tudi do skoraj 100 x presegajo najnižje. To je le pohlep nekaterih, ki generira pohlep in jezo vsakogar.
Želim si, da bi bili odločevalci pri dodeljevanju vsakršnih pravic ljudem pošteni in pravični, pa čeprav rešitev trenutno bi šla v prid proračunu. Dolgoročno bi pravična drža preprečila, da bi se vsaka vlada polovico svojega mandata ukvarjala s popravo prejšnjih napak. Ker krivice vedno pridejo na dan. Izgublja se čas in energija, namesto, da bi se naredilo stvari, zaradi katerih smo volili. Kajti stroškov nenarejenega še nihče ni izračunal, posledice pa čutimo prav vsi.
Bliža se pokojninska reforma, ki za upokojene ne prinaša dobrih obetov, novih virov pa ne predvideva. Ali mora res majhen človek plačevati za vse zablode tranzicije, neizmerno korupcijo in zgrešene odločitve? V življenju se lahko nadomesti vsakršna materialna izguba, le človeške stiske in žalostne poglede otrok, ki jih za celo življenje zaznamuje revščina, ne! Če ni sočutja do sočloveka, ni skupnosti, je dejala predsednica države na zadnji proslavi.
Dovolj o reformi na tako lep praznični dan.
ZDUS je najštevilčnejša civilna iniciativa v državi, pa vseeno nismo član Socialnega sveta, kjer bi lahko enakopravno zastopali svoje interese. 166.000 nas je, pa vendar le dobra četrtina vseh. Bodimo že enkrat razumni, stopimo skupaj, in naj nas pred volitvami ne premamijo sladke obljube vsakršnih barv, ker smo se že naučili, da ne mislijo resno. DU nismo politična združenja, ampak stanovsko – interesna. Upokojenska stranka se moramo vrniti v parlament, kjer je edini prostor za dosego ciljev tako za nas, zdajšnje zaposlene kot za naše otroke in vnuke. Ostati pa moramo neideološki, z enim samim programom – skrb za upokojene in starejše. Ostale boje naj izbojujejo druge stranke.
Dragi Šentjernejčani, dragi predstavniku DU Šentjernej. Danes je za vas poseben dan – Jernejevo, praznik vaše občine in hkrati slavnostno obeležje 70. Obletnice delovanja vašega društva. V imenu PZDU DBK in v svojem osebnem imenu iskrene čestitke in prisrčna zahvala za gostoljubje. Predsedniku, g. Hudoklinu in njegovi ekipi se zahvaljujem za izredno in nesebično zavzetost pri organizaciji tega srečanja z željo, da boste še naprej delovali tako plodno, ustvarjalno in povezano – v skupno zadovoljstvo kraja in krajanov. Zahvala tudi vsem sponzorjem, ki ste pomagali k izvedbi praznovanja.
Vsem nam pa želim, naj bo srečanje prijetno in veselo druženje, ki se ga bomo še dolgo spominjali.
Predsednica PZDU DBK
Cirila Surina Zajc
Šentjernej, 24.8.2024
