POKOJNINSKA REFORMA 2025

RAZMIŠLJANJA O POKOJNINSKI  REFORMI IN ŠE KAJ, MALO DRUGAČE

Volivci smo urejanje skupnih zadev zaupali izvoljenim, vendar jim s tem nismo dali mandata, da eno skupino prebivalstva delajo revne, nesrečne, polne bojazni in strahu. Pa naj gre za delavce ali upokojence. Pri odločitvah, komu nameniti kolikšen kos pogače, bi morali biti v ospredju vedno ljudje, ki jih ne more nadomestiti ne tehnologija ne kapital. Zasleduje naj se cilj, da bo vsak, ki objektivno ne more živeti od lastnega dela, dobil dovolj, da ne bo revež. In obratno, če kdo noče delati, je tudi minimalna podpora preveč. Delo mora postati zopet vrednota.

Upokojenci so dnevna tema javnega informiranja z dveh vidikov, da je med njimi že polovico revežev in, koliko da država daje za pokojnine. Ni pa analiz z vzroki in številkami, zakaj in če je sploh res tako. Zato bi moral  nov pokojninski zakon v preambuli nedvoumno opredeliti, da je prava pokojnina zaslužena pravica, odvisna samo od dobe dela (zavarovanja) in višine  plačanih prispevkov posameznika. Ti  prispevki so bili »depoziti« plačnikov za kasnejše pokojnine, zato nima nihče pravice z njimi razpolagati za druge namene. Zanimivo bi bilo spremljati odzive, če bi vlada sprejela zakon, da se vsem z najvišjimi depoziti v banki vzame del sredstev za pokrivanje najnižjih pokojnin in plač. Verjamemo, da bi hitreje razumeli, o čem razlagamo upokojenci. Do čistih računov pridemo lahko le, če: očistimo  pokojninsko blagajno, povrnimo upokojencem storjene krivice in da mora vsaka nova pravica veljati tudi za obstoječe upokojence.

Očistiti pokojninsko blagajno

Pokojninsko blagajno je potrebno očistiti  vseh izdatkov, ki se sicer danes imenujejo pokojnine, vsebinsko pa so ali dodeljene pravice ali socialni transferi. Med prve štejemo borčevske pokojnine, pokojnine veteranom, razne častne pokojnine iz znanosti, umetnosti, športa, ipd. Ne nasprotujemo tem »dodeljenim pokojninam«, ker so jo zaslužili za svoj poseben prispevek družbi. Vendar to niso prave pokojnine! Naj se poimenujejo npr. »posebne rente za izredne zasluge«, kar bi še bolj poudarilo  njihovo upravičenost, izplačujejo pa naj se direktno iz resornih ministrstev ali proračuna, da ne bodo enake pravice različno nagrajene.

Iz pokojninske blagajne se plačujejo tudi razne pravice za  predčasno upokojitev in druge socialne pomoči kot so fiksni dodatki k najnižjim pokojninam za blažitev revščine, ali doplačila k minimalni pokojnini zaradi  krajše delovne dobe od uzakonjene, ipd. Ni pravično, da najrevnejša populacija, upokojenci, sami plačujejo za še revnejše, namesto vsi davkoplačevalci iz proračuna. ZPIZ ima vse podatke za izračun.  Za proračun je alokacija teh izdatkov nevtralna, današnji  obvod preko ZPIZ-a pa samo izkrivlja sliko o dejanski vzdržnosti pokojninske blagajne. Poštena informacija bi preprečila nelagodje upokojencev ob udarnih novicah javnih občil, koliko da gre zanje in slabša odnos mladih, misleč, da jim upokojenci jemljejo prihodnost. Tako razmišljanje je nevarno   krni njihovo zaupanje v sedanjo pokojninsko ureditev, ki je za večino še vedno najboljša rešitev kljub nekaterim anomalijam. Nižji in pravilnejši izračun deleža pokojnin v BDP bi olajšal dogovore z EU, ki je že večkrat poudarila, da socialni transferi ne sodijo med pokojnine. Predvidevamo pa, da za »posebne rente za zasluge« niti ne vedo.

Povrniti upokojencem pretekle krivice

 Kakšen odnos je imela vsaka oblast do upokojencev ponazarja podatek, da je  leta 1990 povprečna neto pokojnina predstavljala 89,2% povprečne neto plače in se nato vsako desetletje za desetino zniževala in leta 2023 pristala  le na 57% plače.

Zato je potrebno  pretekle krivice upokojencem jasno opredeli, ovrednoti in  določiti način in rok  poplačila. Če navedemo le največje: negativni usklajevalni količniki pokojnin v letih 2000 – 2015 (so vsem upokojencem za tretjino trajno znižali pokojnine); stagnacija rasti zaradi ZUJF; fiksni dodatki k najnižjim pokojninam (namesto sorazmernega usklajevanja po zakonu); prenizki  letni dodatki (z uporabo petih, namesto dveh razredov); neupoštevana izenačitev odmernega odstotka za moške in še veliko drugih primerov. Vsako krivico je potrebno izračunati po posamezniku na način kot je bila v preteklosti izvedena uskladitev odmernih odstotkov ali plač v javnem sektorju. S  poplačilom krivic bi odpravili današnje sramotne pokojnine pod pragom tveganja  revščine  in ostalim pa zagotovili prava sorazmerja kot določa zakon.

Na novo pridobljena pravica velja tudi za obstoječe upokojence

 Večkrat se odobri neka nova pravica, ki velja le za nove upokojence (zadnji primer je neupoštevanja novega – višjega – odmernega odstotka za moške, ki so se upokojili s 1.1.2023). To je enako kot bi delavcem v javnem sektorju rekli: popravili smo vam plače, ampak veljale bodo le za novo zaposlene.

Zakon mora določati, da vsaka pridobljena pravica novim upokojencem veljati tudi za obstoječe, ne glede na čas upokojitve.

Usklajevanje pokojnin

Ko človek prebira izhodišča k pokojninski reformi se sprašuje, zakaj je vsak novejši pokojninski zakon za upokojence slabši od prejšnjega. Ali zato, ker se odločujoči zavedajo, da  jim noben še tako slabši nov  pogoj ne more zagreniti  prijetnega preživetje svoje starosti, morda ni več sočutja in človečnosti,  ali jih skrbi vzdržnost  proračuna? Če velja slednje, potem bi že davno naredili javno upravo učinkovito s pravimi ljudmi na pravih mestih   in odpravili korupcijo.  Zaupanja ni več in pogajanja brez izračunov niso prava pogajanja.

Za proračun so zaželene nizke pokojnine, ker vsak odstotek  znižanja  prinese  velik prihranek zanj. Vrtoglave plače elite niso na agendi, ker da jih je  samo peščica. Vendar, samo štiri bruto sejnine v nadzornem svetu, npr. v Cinkarni Celje (kar se da opraviti v 8 urah), so enake poprečni mesečni bruto plači leta 2023. Taka nesorazmerja dajejo upokojencem pravico, da ne pristajajo, da bi rast pokojnin v čedalje večjem deležu krojila inflacija. Zakon določa, da mora vsaka pokojnina ohranjati sorazmerja pridobljena ob upokojitvi in realno kupno moč. Indeksacija dolgoročno vedno generira starostno revščino in neenakost. Kdo le ima smiseln odgovor, zakaj upokojenci ne smejo uživati blagodati razvojne rasti, če je večina, kar imamo, minulo delo prejšnjih in zdajšnjih upokojencev. In še: vse izračune naj dela SURS, da vlada ne bo vsakič v skušnjavi, da sprejme slabšo odločitev za upokojence.

Upokojitvena starost

Neupravičeno je nasprotovanje delojemalcev daljši delovni dobi ali upokojitveni starosti, če se življenjska doba vztrajno povečuje in so tudi današnji upokojenci delali dalj od prejšnjih!  Zato predlagamo dvigovanje  delovne dobe in starosti v  korelaciji s pričakovano dobo življenja.  Da bi preprečili kampanjsko upokojevanje pred vsako spremembo, naj se podaljšanja uveljavljata sproti in avtomatično vsako začetno leto za izračunano število dni.

Sidra za usklajevanje

Zamudna usklajevanja rasti  različnih vrst osebnih prejemkov posameznikom bi odpravila zakonsko določena degresivna lestvica sider za določanje sorazmerij: a) med minimalno (ali povprečno) neto plačo in minimalno (ali povprečno) neto pokojnino (predlog 100 % proti 85 %) in  b) med minimalno neto pokojnino in najvišjo neto socialno pomočjo (predlog 85 % proti 65 %). Delo mora postati cenjeno, zato naj bo najvišja socialna pomoč za nedelo  vsaj za četrtino nižja od  minimalne pokojnine. Razmerja so lahko različna in posledica pogajanj, nanje pa naj se vežejo vse kategorije ostalih  prejemkov (kilometrine, dnevnice, itd.). Pri tem pa prispevek za dodatno zavarovanje ali oskrbo starejših ne sme zniževati neto pokojnin kot jih diskriminatorno uvaja današnja ureditev.

Poenostavitev zakonodaje

Pokojninski zakon  je dolg, zapleten in s polno izjem. Poznamo ZPIZ, ZPIZ-1, ZPIZ-2 in  ZPIZ-2N. Dr. Jože Gričar je izbrskal podatek, da ima naš zakon 413 členov s 319 stranmi, avstrijski pa 32 členov s 56 stranmi. Dvomim, da so v naših podatkih vštete tudi strani in členi petnajstih dopolnitev zakona.

Predlagamo, da po korakih pridemo do samo enega veljavnega zakona po usklajenih  reformnih izhodiščih. Po pošteni povrnitvi krivic današnjim upokojencem narediti razmislek o preračunu  vseh obstoječih pokojnin na nove pogoje iz reformnega zakona. Pomembna sta samo dva kriterija, da je posameznik ob upokojitvi izpolnjeval takrat veljavno zakonodajo in da po preračunu nobena obstoječa pokojnina ne bo nižja. Podoben preračun je bil v preteklosti že narejen zaradi novih odmernih odstotkov.  Razbremenili bi delo ZPIZ, dobili le eno skupino upokojencev in en veljaven zakon. Ne potrebujemo nobenih razredov (letni dodatki), če v času računalnikov zlahka računamo sorazmerja za vsakega upokojenca posebej in na stotinko promila točno.

Viri pokojninske blagajne

Viri pokojnin so večna tema, ker so si pred dobrim desetletjem delodajalci izborili skoraj 60 % nižji prispevek kot ga plačujejo delavci. Izgovor, da je delo zaradi prispevkov predrago je upravičen le, če gledamo samo plače. V kolikor pa obdavčitev gledamo celovito (vse vrste prispevkov in davkov), potem temu ni tako. Višina obdavčitve je odvisna od zornega kota gledanja in vsak zorni kot daje drugačno sliko. Zanimivo je, da tega delodajalcem ne upa nihče povedati. In tudi, da brez delavcev tudi njih ne bi bilo. Delavci niso mezdna delovna sila, ampak nepogrešljivi sodelavci, brez katerih  tudi lastniki ne imeli tega, kar imajo.

Dr. Franček Drenovec (Sobotna priloga Dela, z dne 15/4-2023) je napisal izredno zanimiv članek o obdavčitvi v Sloveniji v primerjavi z EU, s katero se tako radi primerjamo pri plačah, medtem ko primerjava s produktivnostjo nekako umanjka. V izrazu obdavčitev je  mislil na različne dajatve in zapisal: »….imamo proporcionalno obdavčitev dela (SLO 43%, EU 40%) in smo v prvi tretjini; manjši je delež davka v BDP (SLO 20,5%, EU 21,5%); in zelo nizko obdavčitev kapitala  (SLO 5,2 %, EU 7,9 ), od tega izredno nizko premoženje (SLO 0,6 %, EU 2,3 %) in zelo visoko obdavčitev potrošnje (DDV z trošarinami SLO 12,3 %, EU 10,8 %))« in zaključil »…naši podjetniki in bogataši plačujejo preko svojega dela, dela zaposlenih in obdavčitve kapitala 25 % BDP, v EUR pa 29%. Imamo zelo ne progresivno obdavčitev dela, prispevkov in dohodnin. Razlika med obdavčitvijo visokih in najnižjih dohodkov od dela, je najnižja  v Sloveniji, zato je potrebno obdavčiti presežno premoženje nepremičnin bogatega sloja«.

 In še misel mag. Bineta Kordeža: »….ključ do rasti ni velikost davkov, ampak v produktivnosti gospodarstva in inovativnih izdelkih z manj zaposlenimi. Davki pa so vedno namenjeni za plačilo zaposlenih za čas, ko ne morejo delati, ko so upokojeni, bolni ali v odraščanju (Delo, 17.jun. 2023)«.

Dodatne vire pokojnin vidimo v: izenačitvi prispevkov delavcev in delodajalcev, deležu iz obdavčitve nepremičnim, prihodkov iz narodnega bogastva vode in gozdov. In še en preblisk, zaradi katerega bo marsikdo dvignil obrv, če predloga ne gleda širše. Gre za obremenitve visoke tehnologije. Zavedamo se, da je robotika na eni strani ključ višje produktivnosti, na drugi pa z nadomeščanjem  zaposlenih povzroča izpad prispevkov za pokojnine, zdravstvo, socialo, krati pa veča odlive za pokojnine odpuščenih starejših delavcev. Torej – dvakratni minus za državo in velik plus za delodajalce. Poenostavljeno, namesto visokih stroškov plač ima podjetje le stroške amortizacije (ki ni denarni odliv), malo večje  stroške energije, vzdrževanja in izobraževanja. Naj je predlog na videz še tako nesprejemljiv, je le tehnika nadomeščanja izpada prilivov odpuščenih delavcev v javne blagajne in pokojnin zanje.

Izračuni vpliva predlaganih sprememb

Izhodišča reforme nimajo izračunov, ki so lahko edini pogajalski  argument. Ve se, da v pogajanjih vedno zmaga tisti, ki jih ima. Verjamemo, da jih vlada ima, čeprav kaže in poudarja le tiste, s katerimi argumentira svoje predloge. Zanimiv bi bil podatek o pozitivnemu učinku očiščenja pokojninske blagajne in negativnemu zaradi poprave krivic upokojencem. Menimo, da bi bil finančni efekt nevtralen, sicer pa ga naj  poznavalci z izračuni demantirajo.

Nova izhodiščih prinašajo nižjo pokojninsko osnovo zaradi podaljšanja referenčne dobe iz 24 na 35 najugodnejših let. Negativen učinek bo delno nevtraliziral 14% višji odmerni odstotek in pravičnejši letni dodatek, dodatno pa še višji nivo plač v javnem sektorju, ki mu bo sledil tudi zasebni sektor. Da polovico zaposlenih prejema dodatke k minimalni plači ni v prid ne socialni državi ne v čast  vladi.

In še priporočilo: kar koli je bilo do sedaj odvisno od izračunov kakršnih koli organov, naj novi zakon prepreči z uzakonitvijo, da vse potrebne izračuna dela Statistični urad. Ker matematiko vladajočih že poznamo. V dobrih tridesetih letih se je zaostajanje neto pokojnin v primerjavi z neto plačami povečalo za štirikra (od 11% v letu 1990 na 43%  v letu 2023). Brez izračuna predvidevamo, da bo predlagana reforma koristila visoko izobraženim delavcem z višjo plačo, za nižje (ob socialni državi) bo več ali manj enako, najslabše pa bo za srednji sloj, ki tako in tako pospešeno izginja.

V premislek

Naslednji priporočili ne sodita med pokojninsko problematiko, jo pa pogojujeta, zato sta vredna razmisleka.

Prvič, V času izredno visokega razslojevanja prebivalcev (ko je polovica delavcev na minimalni plači in polovica upokojencev pod pragom tveganja revščine), bi moralo priti do omejitve najvišjih plač. Želje, pohlep in primerjava s še bogatejšimi tujci, niso noben argument. Kdo pa še verjame (razen njih samih), da mora bogatejši sloj imeti devet desetin ali več celotnega svetovnega bogastva. Že Adam Smith, oče kapitalizma, je predvidel, da bi morala država poseči vedno, ko kaka družba ali banka preraste optimalno velikost, sicer postane vodenje države neobvladljivo. Vizionarski pogled, ki ga v  živo spremljamo v Ameriki!

Uzakoniti je potrebno ureditev, da dokler delavci niso pravično nagrajeni (ker prejemajo doplačila do minimalne plače, namesto osnovno in po hierarhiji  navzgor), posamezna družba ne sme izplačevati dividend, plače poslovodstva pa se do odprave neskladja zamrznejo. Delo mora imeti prednost pred kapitalom!

Drugič, Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki je največja asociacija upokojencev (160.000 članov) bi morala postati  enakopraven član soodločanja v  Ekonomskem socialnem svetu. Upokojenci imajo veliko modrosti in izkušenj, iz svojih napak so se veliko naučili in ni potrebe, da se vsak na novo  uči iz svojih. Je predrago in prepočasno. Večino, kar danes imamo, je plod minulega dela naših prednikov in upokojencev. Ne odrivajte jih, ker so mnogi bili tudi vodilni delavci in ker skupaj zmoremo več in prej. Vsak nekaj zna – vsi pa vse!

In ne pozabimo,  da kar bodo upokojenci v pogajanjih dosegli,  bo koristilo mlajšim, danes še aktivnim zaposlenim.

Novo mesto, 15/4-2025                                                                                                Cirila Surina Zajc